Zakaj sterilizirati oziroma kastrirati?

Preden preidemo k sami sterilizaciji oz. kastraciji mačk, je pomembno, da opišemo njihov spolni ciklus. Mačke so sezonsko poliestrične živali, torej imajo več zaporednih spolnih ciklusov v nekem obdobju. Spolni ciklus mačk je pod velikim vplivom svetlobe in posledično delovanjem hormona melatonina, ki ga izloča češarika. Če so mačke izpostavljene dnevni svetlobi dalj časa (okoli 14 ur dnevno), se gonitev lahko pojavlja v 4- do 30-dnevnih intervalih, če vmes ne pride do ovulacije. Pri mačkah je ovulacija sprožena s paritvijo, pri nekaterih pa se lahko sproži spontano.

Kdaj bo mačka spolno dozorela, je odvisno predvsem od telesne teže, v manjši meri pa tudi od pasme. Ko dosežejo nekje 2.5–3 kg, kar v povprečju predstavlja 80 % odrasle telesne teže, se običajno pojavi prva gonitev. To je nekje med 6. in 9. mesecem starosti, lahko pa tudi ŽE PRI ŠTIRIH MESECIH. Kratkodlake mačke običajno spolno dozorijo hitreje kot dolgodlake. Zanimivo je tudi, da prostoživeče mačke statistično prej spolno dozorijo kot tiste, ki jih imamo kot ljubljenčke.

Sam reprodukcijski ciklus mačk delimo na štiri faze:

  • PROESTRUS – je kratek (traja 12–48 ur) in ga je težko prepoznati oz. ločiti od estrusa. Mačke se že oglašajo, paritve pa ne dovolijo.
  • ESTRUS OZ. POJANJE – samice so zelo glasne, se drgnejo ob predmete in valjajo po tleh, imajo manjši apetit. Samica samcu pusti zaskok večkrat na dan in s spolnim aktom se sproži ovulacija.
  • INTERESTRUS – gre za obdobje med enim estrusom in naslednjim pri mačkah, ki niso ovulirale. Mačke v tem obdobju ne kažejo znakov gonitve, traja pa 8–15 dni.
  • ANESTRUS – je obdobje, ko hormoni mirujejo, njihove koncentracije pa so v osnovnih vrednostih. Mačke v anestrusu navzven ne moremo ločiti od tistih, ki so sterilizirane. Anestrus se pojavlja, ko je dnevne svetlobe malo, to je nekje od pozne jeseni do konca decembra.

Sama brejost pri mačkah traja 56–62 dni. Mačka se po kotitvi goni že v 8–10 tednih, če izgubi mladiče, pa že po 2–3 tednih. Mačke dosežejo višek reproduktivne sposobnosti med 2. in 8. letom starosti. Oploditvena sposobnost začne po desetem letu padati, ciklusi so redkejši in legla manjša. Kljub temu pa se mačke lahko zabrejijo tudi pri dvajsetih letih starosti.

Glede na zgoraj opisano kaj kmalu pridemo do ugotovitve, da imajo mačke odlično reprodukcijsko sposobnost in da ima ena sama mačja samica v enem letu lahko tudi 12–18 potomcev, ki so dobre štiri mesece po kotitvi lahko že spolno zreli in nadaljujejo začaran krog. Na tem mestu postaneta sterilizacija in kastracija velikega pomena.

Zaradi prevelikega števila je ne samo v Sloveniji, temveč praktično po celem svetu vsako leto zavrženih ogromno mačk. Mnoge med njimi končajo na grozljiv način (nesreče v prometu, zastrupitve, evtanazije zaradi prenapolnjenih zavetišč …) ali trpijo hude muke. S precej preprostim in rutinskim posegom, kot sta sterilizacija in kastracija, lahko prekinemo začaran krog in na ta način prihranimo mnogo mačjih življenj in nepotrebnega trpljenja.

Sterilizacija in kastracija sta operacijska posega, ki ju opravljamo veterinarji, in na ta način preprečimo razmnoževanje. Pri sterilizaciji samici odstranimo jajčnike (ovariektomija) ali jajčnike in maternico (ovariohisterektomija). Pri kastraciji pa samcu odstranimo testisa. Sterilizirane mačke imajo precej manjšo možnost, da bi zbolele za rakom na seskih (še posebej, če so sterilizirane pred spolno zrelostjo), v popolnosti pa se s sterilizacijo izognemo raku na jajčnikih ali maternici in vnetju rodil, ki je lahko življenjsko nevarno. S kastracijo pa se izognemo pojavu raka na testisih, precej se zmanjša tudi možnost pojava raka na prostati. Kastrirani samci običajno ne markirajo svojega ozemlja in se ne potepajo, zato je mnogo manjša verjetnost, da bi se poškodovali oz. poginili ( na primer v prometnih nesrečah). Tako samce kot samice s kastracijo oz. sterilizacijo v veliki meri zaščitimo pred okužbo z mačjim aidsom in levkozo. Obe bolezni sta neozdravljivi in za mačke usodni. Prenašata se predvsem med pretepi in parjenjem.

Spodnje meje, kdaj se lahko mačke sterilizira oz. kastrira, ni. Vsekakor je priporočljivo poseg opraviti pred spolno zrelostjo, to je nekje pri 4–6 mesecih starosti. Pri prostoživečih mačkah posege opravljamo tudi prej, saj te živali nimajo skrbnih lastnikov, ki bi jih na operacijo pripeljali ob optimalnem času. Živali morajo biti pred posegom tešče, zato jim hrano umaknemo 8–12 ur (mladičem 4–6 ur) pred posegom, vodo pa 2 uri prej. Živali po operaciji hitro okrevajo in so v domačo oskrbo odpuščene že isti dan. Zagotoviti jim moramo topel in miren prostor, če se le da, prvih nekaj dni preprečiti tekanje in skakanje ter lizanje rane (da preprečimo morebitno infekcijo). Rano vsak dan skrbno pregledamo in preverimo, ali se pravilno celi (rana ne sme biti pordela ali otečena, šivi pa ne poškodovani). Samičkam se načeloma 7–10 dni po posegu odstranijo šivi in s tem je sterilizacija popolnoma zaključena.

O sterilizaciji in kastraciji kroži kar nekaj ˝mitov˝ oz. zmotnih prepričanj. Omenila bom samo najpogostejše:

  • Mačke se po sterilizaciji oz. kastraciji zredijo.

Priporočljivo je, da mačke po posegu hranimo s hrano, namenjeno steriliziranim oz. kastriranim mačkam, ki je kalorično prilagojena, saj se mačji metabolizem po posegu rahlo upočasni. Ob količinsko uravnani, kvalitetni prehrani in zadostnem gibanju se vaša mačka ne bo zredila.

  • Mačke po sterilizaciji oz. kastraciji ne lovijo več miši.

Sterilizacija in kastracija nimata nikakršnega vpliva na lovski nagon mačk.

  • Samica mora imeti vsaj enkrat mladiče.

To je že davno preživet mit. Za zdravje mačke je statistično najvarneje, če se sterilizacija opravi pred spolno zrelostjo.

  • Mačke po sterilizaciji oz. kastraciji postanejo lene.

Po sterilizaciji oz. kastraciji se vsekakor zmanjša želja po teritorialnem vedenju in potepanju. To pa ne pomeni, da bo vaša mačka postala lena. Ostala bo enako energična in igriva.

  • Sterilizacija in kastracija sta prevelik strošek.

Gre za enkraten strošek in je minimalen v primerjavi s stroški, ki se pojavijo zaradi pretepov in poškodb ter hrane in vzreje mladičev.

Nuša Schumet, dr. vet. med.