Prav gotovo ste že opazili zapuščene mačke, jih celo nahranili ali jim pomagali. T. i. prostoživeče mačke pri nas niso nikakršna redkost. Gre za mačke, ki so potomke udomačenih in zapuščenih mačk, nimajo lastnika in živijo prosto v okolici. Za njihov obstoj smo odgovorni ljudje oziroma neodgovorno lastništvo (zavržene živali, nenadzorovano razmnoževanje …). Ne najdemo jih le v urbanem okolju, temveč tudi na podeželju. Običajno se združujejo v kolonije, ki lahko štejejo tudi več deset mačk.
Kljub temu da so prostoživeče mačke večino časa prepuščene same sebi, je njihovo preživetje odvisno prav od ljudi. Veliko posameznikov in društev skrbi za hranjenje teh mačk, vse več ljudi pa se tudi zaveda, da samo s hranjenjem prostoživečih mačk problematiko le povečujemo (mačka, ki ima na voljo dovolj hrane, bo imela legla mladičev še pogosteje, ta pa bodo številčnejša). Zavedati se je treba, da mačje samičke lahko spolno dozorijo že pri 4 mesecih in imajo lahko letno do tri legla, ki v povprečju štejejo od 3 do 5 mladičkov. To pomeni, da ima ena sama nesterilizirana mačka okoli 9 do 15 potomcev letno. Da se število prostoživečih mačk ne bi pretirano povečalo, poskrbimo s sterilizacijo (pri samičkah) in kastracijo (pri samčkih), torej z operativnim posegom, ki napravi žival trajno neplodno.
Prostoživeče mačke so običajno izjemno plahe in se izogibajo stiku s človekom, njihov odlov za namen sterilizacije/kastracije in nujne veterinarske oskrbe zato lahko predstavlja velik izziv tudi za izkušene ljudi. Odlove mačk najpogosteje izvajajo pristojna zavetišča oziroma člani registriranih društev za pomoč živalim (vedno v sodelovanju s pristojnim zavetiščem). Eno takih je tudi Društvo za pomoč prostoživečim mačkam Mačjelovka, ki že vrsto let uspešno sodeluje z Zavetiščem Ljubljana. Tam vsako leto sterilizirajo in kastrirajo več kot 700 prostoživečih mačk. Po naši zakonodaji mora imeti vsaka občina pogodbo z enim od zavetišč za živali, ki so dolžna poskrbeti za odlov mačk, sterilizacijo ali kastracijo, nujno veterinarsko pomoč in v skrajnih primerih evtanazijo (humano usmrtitev).
Po odlovu torej mačko prepeljejo v pristojno zavetišče, tam ji veterinar nudi ustrezno oskrbo. Mačke se pregleda z Woodovo svetilko za morebitno okužbo z mikrosporijo oz. mačjo boleznijo, v primeru sumljivih kliničnih znakov (povečane bezgavke, povišana telesna temperatura, shiranost, slabo splošno zdravstveno stanje) pa sledi tudi testiranje na neozdravljivi virusni bolezni mačjo levkozo (FeLV) in virusno imunosupresijo (FIV). FeLV in FIV prizadeneta imunski sistem obolele živali. Povzročitelja sta virusa iz skupine retrovirusov. Okužba se širi predvsem s slino preko ugriznih ran, pri FeLV pa je prenos možen tudi ob hranjenju iz istih posod. Najbolj izpostavljeni so nekastrirani samci, saj se pogosteje pretepajo, med parjenjem pa okužujejo tudi samice. Bolezni se lahko preneseta tudi z obolele mame na mladičke, ne pa na ljudi. FeLV- in FIV-pozitivnih mačk se ne sme vračati v okolje, dovzetnejše za druge bolezni. V primeru pozitivnih testov na FeLV ali FIV se mačke praviloma evtanazira. Pri mikrosporiji je zdravljenje sicer možno, vendar je zahtevno in dolgotrajno, prostoživeče mačke pa so načeloma premalo navajene človeka, da bi bilo to mogoče. Mikrosporija je zoonoza (bolezen, ki se z živali prenaša tudi na ljudi in obratno), najpogosteje jo povzroča glivica Microsporum canis, obolelih mačk pa se nikakor ne sme vrniti v okolje.
Zdrave mačke se po sprejemu in osnovnem veterinarskem pregledu sterilizira oziroma kastrira, odpravijo se notranji in zunanji zajedavci, mačko pa se označi z zarezo v uho (običajno se odstrani vršiček levega uhlja). Na ta način se mačko označi z na daleč vidno oznako, ki pomeni, da je že bila oskrbljena. Tako se izognemo nepotrebnemu stresu zaradi ponovnega lovljenja in morebitnega ponovnega posega. Odstrani se največ do 5 mm uhlja, poseg pa nikakor ni primerljiv s prepovedanim kupiranjem ušes pri psih. Z zarezo se označi le tiste mačke, ki jih ni mogoče socializirati in jim poiskati novih lastnikov.
Sterilizacija in kastracija sta povsem varna posega že od 10. tedna starosti dalje, sterilizacija se izvaja tudi pri mačkah v zgodnji brejosti oz. pri doječih mačkah, vendar je te potrebno dovolj hitro vrniti k mladičem.
Kaj torej storiti, če v okolici opazite mačko, ki nima zareze v enem izmed ušes ali pa že ima zarezo, vendar potrebuje pomoč? Čim prej je potrebno obvestiti pristojno zavetišče za živali, ki bo poskrbelo za odlov mačke, njeno sterilizacijo/kastracijo in veterinarsko oskrbo. Zavedati se moramo, da je življenje steriliziranih in kastriranih mačk bistveno kakovostnejše in varnejše, poleg tega pa so takšne mačke manj moteče za okolico. Po posegu bo zavetišče mačko vrnilo v isto okolje, če je to le mogoče. Premeščanje mačk zakonsko ni dovoljeno, poleg tega pa predstavlja velik stres in nevarnost za žival. Zaželeno in priporočljivo je, da oskrbljene mačke redno hranite in opazujete. Če potrebujejo pomoč, pa čim prej ukrepate.
Nuša Schumet, dr. vet. med.
