V zadnjem času postajajo kunci vse bolj priljubljeni hišni ljubljenčki. Kljub temu pa ljudje o njih in njihovi oskrbi vedo sorazmerno malo in jih vztrajno zamenjujejo z zajci. Gre za dve različni živalski vrsti, ki pa sodita v isti red in družino. Hišni kunci so domače živali in izvirajo iz evropskega divjega kunca, sicer pa poznamo tudi divje vrste kuncev. Zajci niso udomačene živali in jih je prepovedano zadrževati v ujetništvu.

GLAVNE RAZLIKE MED DOMAČIM KUNCEM IN POLJSKIM ZAJCEM

Križanje med zajci in kunci zaradi različnega števila kromosomov ni mogoče.

Druga pogosta zmota v povezavi s kunci pa je ta, da jih mnogi prištevajo med glodavce. Razlog je v tem, da so jih nekoč res uvrščali v red glodavcev, vendar pa so jih kasneje uvrstili v red Lagomarpha, saj imajo kunci v zgornji čeljusti kar štiri sekalce in ne le dva kot glodavci. Dodatni, manjši par sekalcev, imenovan podporni par sekalcev, ki se nahaja tik za prednjimi, služi jemanju in sekljanju hrane.

KUNCI KOT DOMAČE ŽIVALI

Pred nakupom katerega koli ljubljenčka se moramo iskreno vprašati, ali imamo dovolj časa zanj, kam bomo ljubljenca dali v času dopusta, ali sploh znamo skrbeti za določeno vrsto živali … Prav je, da se pred nakupom kunca temeljito podučimo o njihovi oskrbi in življenjskih navadah. Kunci se izkazujejo kot izvrstni ljubljenčki, ki pa vsekakor niso primerni za zelo majhne otroke. Potrebujejo kar nekaj pozornosti in druženja, da ostanejo zadovoljni in zdravi. Vsak dan potrebujejo nekaj ur gibanja na prostem, izven kletke. Če bo kunec več ur dnevno preživel sam, je vredno razmisliti o nakupu dveh kuncev, ki pa naj bosta sterilizirana/kastrirana, saj tako zmanjšamo agresivno vedenje. Kunci tudi v naravi živijo v kolonijah in samote niso vajeni. Ker so plašne in tihe živali, ki so v naravi pogosto plen, jih na druge domače živali (pse in mačke) ter bližino otrok navajamo postopoma in z veliko potrpežljivosti. Nikoli jih ne puščamo v nenadzorovani situaciji. Otroke podučimo, kako ravnati s kunci, da naj bodo z njimi nežni in previdni ter o tem, da ne marajo pogostega dvigovanja in tesnega stiskanja.

Kunci so čiste živali, vseeno pa je treba kletko in prostor z iztrebki redno čistiti. Pozabiti pa ne smemo niti na redno krtačenje same živali.

Kunca nikoli ne dvigujemo tako, da ga zgrabimo za ušesa ali kožno gubo. Z eno roko ga podpremo pod sprednjimi tačkami, z drugo pa podpremo zadek. Preden pričnemo kunca spuščati iz kletke, moramo okolico zavarovati, saj radi glodajo vse, kar jim prekriža pot. Posebno pozornost posvetimo strupenim rastlinam, električnim kablom, čistilom in kozmetiki, ostrim in vročim predmetom, hrani, ki je ne smejo jesti …

KAJ POTREBUJEMO PRED NAKUPOM KUNCA

–          Kletka: meri naj vsaj 70 x 50 x 40 cm. Priporočljivo je, da ima vsaj 10 cm plastičen rob, da stelja ne pada iz kletke.

–          Hišica za spanje: v njo se kunec lahko umakne in odpočije ali se skrije, če se prestraši.

–          Napajalnik za vodo: voda v njem naj bo čista, sveža in vedno na voljo.

–          Skleda: najbolj priporočljive so težke keramične posode, ki jih kunci težko prevrnejo.

–          Jasli: lahko so plastične ali kovinske, njihov namen je zadrževanje sena, da ne bi padalo na tla kletke.

–          Plastično stranišče: vanj nasujemo posip za glodavce ali lesene brikete, ki dobro vpijajo in ne puščajo neprijetnega vonja.

–          Pribor za nego: krtača in glavnik (če je kunec dolgodlak) ter klešče za krajšanje krempljev.

–          Potovalna torba ali box: kunca v njem prevažamo k veterinarju, na dopust ali ga vanj namestimo med čiščenjem kletke.

–          Vrvica: v primeru, da kunca sprehajamo zunaj, v neograjenem prostoru.

Nuša Schumet, dr. vet. med.