DIROFILARIOZA oz. OKUŽBA S SRČNO GLISTO

V zadnjih letih se predvsem v poletnih mesecih vedno več govori o t. i. srčni glisti oz. srčno-pljučni dirofilariozi. Okužbe s srčnimi glistami so namreč vedno bolj razširjene in pogosto privedejo do resnih zdravstvenih težav oz. celo do pogina psov.

Povzročitelj srčno-pljučne dirofilarioze je glista Dirofilaria immitis. Najpogosteje zajeda pri psih in divjih kanidih, redkeje pa jo najdemo pri domačih mačkah, divjih felidih, dihurjih, morskih sesalcih (npr. morski levi) in pri ljudeh.

Prenašalci okužbe so komarji iz rodov Culex, Aedes, Anopheles, ki so tudi vmesni gostitelji. Trenutno je poznanih preko 70 vrst komarjev, ki lahko prenašajo srčne gliste.

RAZVOJNI KROG

Komar ob sesanju krvi okužene živali zaužije t. i. mikrofilarije – ličinke L1. Te se v komarju po 10 dneh razvijejo v ličinke L2 in po 13 dneh v invazivno ličinko L3. Komarji ličinke L3 ob piku in sesanju krvi prenesejo v podkožje naslednje živali. Tam se v 3–12 dneh preoblikujejo v ličinke L4, ki v mišičnini ostanejo 50–70 dni, nato pa prodrejo v krvni obtok. Takšne ličinke L4, ki še niso spolno zrele, naseljujejo desno polovico srca (desni prekat/ventrikel) in pljučne arterije. Tam spolno dozorijo in po ok. 6 mesecih začno proizvajati mikrofilarije (nezrele ličinke L1).

Celoten razvojni krog pri psih traja 6–7 mesecev, pri mačkah pa 8 mesecev. Odrasle gliste lahko živijo v gostitelju tudi 5–7 let in dosežejo velikost 15–18 cm (samci) oz. 25 – 30 cm (samice).

Srčno glisto prenašajo le samice komarjev, saj se samci ne hranijo s krvjo. V redkih primerih se lahko mikrofilarije prenesejo z matere na plod preko posteljice ali s transfuzijo krvi. Te mikrofilarije sicer ne morejo dozoreti v odrasle zajedavce, ne da bi vstopile v komarja, predstavljajo pa vir okužbe za vektorje (komarje).

RAZŠIRJENOST

V Sloveniji se je dirofilarioza prvič neuradno pojavila leta 2002, uradno pa leta 2005. Pojavlja se predvsem v priobalnem pasu, v okolici Nove Gorice, vse do Postojne in se širi v notranjost države. Sicer pa je v naši okolici prisotna tudi v Italiji, Črni gori, Bosni, na Hrvaškem, Kosovu, v Albaniji, Španiji, Franciji, Turčiji, na Portugalskem …

 

Slika 1: razvojni krog srčne gčiste. Avtorici: Petra Adamič in Ksenja Kastelic

KLINIČNI ZNAKI OBOLENJA

V zgodnjem stadiju bolezni oz. pri milejših okužbah bolezen pogosto poteka brez kliničnih znakov. Kasneje se lahko pojavijo zmanjšan apetit, hujšanje, kašelj, hitra utrujenost, oteženo dihanje, nabiranje tekočine v trebušni votlini (ascites), aritmije. V primeru močnih okužb lahko pride do pojava t. i. ”kavalnega sindroma”, ko se gliste razširijo iz pljučne arterije in desnega prekata še v desni preddvor (atrij) in zadnjo veliko dovodnico (vena cava caudalis) ter motijo funkcijo trikuspidalne zaklopke. To vodi v življenjsko ogrožajočo hemolitično anemijo (razpad rdečih krvničk), pojavita se šibak pulz in tahikardija (pospešeno bitje srca), kar lahko vodi do odpovedi desne polovice srca in pogina. V tem primeru je treba gliste čim prej kirurško odstraniti iz vene cave caudalis in desnega atrija, nato pa psu nuditi intenzivno terapijo. Stopnja preživetja po takem posegu je nekje med 50 do 80 %.

Slika 2: odrasle gliste v srcu psa. Foto: asist. Tamara Dolenšek, dr. vet. med., Inštitut za patologijo, divjad, ribe in čebele 

 

Izjemno redko lahko gliste zaidejo v druge organe in povzročajo vnetja oči, nevrološke znake in spremembe na koži. Nenadni pogini brez pojava kliničnih znakov so redki.

 

DIAGNOSTIKA

Sam klinični pregled in splošen pregled krvi pogosto ne kažeta odstopanj od normale. Lahko so slišni poki pri osluškovanju pljuč ali šum na srcu oz. aritmije. Pri pregledu krvi se lahko pojavi povišano število eozinofilcev, bazofilcev, neutrofilcev, neregenerativna anemija, zmanjšano število trombocitov in/ali povišani jetrni encimi, azotemija (povišana koncentracija sečnine v krvi) in pri bolj napredovalih primerih hiperbilirubinemija (prisotnost bilirubina v krvi). Na rentgenskih slikah lahko opazimo povečano desno polovico srca oz. izrazitejše pljučne žile. Za diagnostiko je uporabnejši ultrazvok, s katerim lahko vidimo odrasle zajedavce v srcu in žilah. Opazimo lahko tudi desno stransko povečanje srca in popuščanje zaklopk. Najpogostejša in najbolj razširjena metoda ugotavljanja dirofilarioze so hitri testi, ki zaznavajo antigene odraslih samic. Test je zelo občutljiv in skoraj 100-% specifičen, edini problem je ta, da je lahko lažno negativen, če so prisotni samo moški zajedavci ali samice, ki še niso spolno zrele. Mikrofilarije iščemo v krvi s pomočjo mikroskopa, v obarvanih krvnih razmazih oz. s pomočjo t. i. Knottovega testa.

Slika 3: mikrofilarija v nativnem krvnem razmazu. Foto: Blaž Vrtačnik, dr. vet. med., Šolska veterinarska ambulanta, BIC Ljubljana

 

TERAPIJA

Kot adulticidna terapija (zdravilo za uničevanje odraslih zajedavcev) se uporablja melarsomin. Zdravilo se injicira globoko v mišičnino v ledvenem delu hrbtenice. Sam protokol zdravljenja je odvisen od resnosti okužbe. Vsaj en mesec po aplikaciji melarsomina moramo živali popolnoma omejiti gibanje oz. vse fizične napore. Na tak način preprečimo pogin ob morebitnemu pojavu pljučne embolije, ki jo lahko povzročijo umirajoči zajedavci. Poleg melarsomina se sočasno pogosto uporabljajo še kortikosteroidna zdravila, ki blažijo klinične znake in/ali antitrombotična zdravila (zdravila, ki zavirajo strjevanje krvi).

V primeru zelo močnih okužb je potreben kirurški poseg, pri katerem se zajedavce ročno odstrani iz srca.

Kot alternativna terapija, ki pa ni priporočljiva, se lahko uporablja dolgotrajno zdravljenje z makrocikličnimi laktoni in/ali doksiciklinom. Gre za večletno terapijo s ”preventivnimi sredstvi”, ki ubijajo mikrofilarije, in čakanjem, da odrasli zajedavci poginejo od starosti.

PREVENTIVA

Kot preventivna sredstva uporabljamo t. i. makrociklične laktone oz. makrolide (ivermektin, milbemicin oksim, selamektin, moksidektin), ki uničujejo ličinke srčnih glist. Na voljo imamo oralne, topikalne in injekcijske preparate z različnimi učinkovinami. Večino teh je treba uporabljati mesečno v obdobju, ko so komarji aktivni, v tujini pa je na voljo tudi injekcijski preparat, ki učinkuje 6 mesecev.

Na tržišču je tudi že precej repelentnih sredstev (ampul oz. ovratnic), ki pa žal niso 100-% učinkovita, zato jih je smiselno kombinirati z uporabo makrocikličnih laktonov.

Nuša Schumet, dr. vet. med.