V zadnjih letih postajajo t. i. pasji športi vedno bolj popularni in njihov razvoj je vse večji tudi v Sloveniji. Gibanje je pomemben del pasjega življenja in če istočasno sodeluje še lastnik, je še toliko bolj zanimivo. V tem članku se bomo posvetili predvsem športom, pri katerih sta fizično aktivna tako človek kot pes (npr. canicross – tek s psom, bikejoring – pes in kolesar, rollerjoring – pes in vodnik na rolerjih, skijoring – pes in vodnik na tekaških smučeh …).

Za te športe je primerna večina pasem psov, vendar pa nekaj previdnosti in znanja pred samim začetkom ni odveč. Daljše in intenzivnejše obremenitve se odsvetuje predvsem pri manjših brahiocefaličnih (kratkogobčnih) pasmah (pekinčan, mops, francoski in angleški buldog, ši-cu …), tudi jazbečarji in ostali psi manjših pasem niso ravno idealni za te športne aktivnosti, vendar pa je težko posploševati, saj so tudi znotraj neke pasme lahko zelo velike razlike med posameznimi osebki. Vsekakor je priporočljivo, da se pred začetkom treningov s svojim kosmatincem oglasimo pri veterinarju, ki bo pregledal predvsem njegova dihala, srce in gibalno-mišični sistem.

Psi naj bi bili za intenzivnejše obremenitve primerni šele po prvem letu starosti, ko ni več tako velike nevarnosti za poškodbe v rasti kosti in za poškodbe sklepov. Seveda psa uvajamo v šport že od prvega dne, ko pride v naš dom, vendar z aktivnostjo nikakor ne smemo pretiravati. Psa moramo dobro opazovati in se prilagajati njegovim sposobnostim. Pri mladih psih je namreč težko presoditi, kdaj so zares utrujeni, ker bodo vam na ljubo tekli tudi preko svojih zmožnosti. Dokler pes popolnoma ne odraste, ga v gibanje ne smemo siliti. Dela naj toliko, kot želi sam. Prav tako moramo biti previdni pri starejših psih. Splošnega pravila, kdaj naj psa »upokojimo«, ni. Pomembno je, da psa opazujemo in v skladu s temi opazovanji frekvenco in intenziteto treningov s starostjo zmanjšujemo.

Naslednja zelo pomembna stvar pri treningih je postopnost. Tako kot pri ljudeh tudi pri psih lahko prevelik začetni zagon pri športu pripelje do padca motivacije in poškodb. Priporočljivo je, da s kužkom začnete trenirati sprva počasi in na krajše razdalje ter nato postopoma nadaljujete.

Nikakor pa med treningi ne smemo pozabiti na zunanje temperature. Povišanje telesne temperature za samo dve stopinji lahko pri nekaterih psih vodi v vročinski udar. Težko je določiti, kdaj so zunanje temperature previsoke za trening, pozornost pa ni odveč, ko presežejo 20 °C.

O sami prehrani psov je bilo napisanega že kar nekaj, zato bom izpostavila samo glavne posebnosti, ki jih moramo upoštevati, če smo lastniki pasjega športnika. Psa vsaj dve uri pred in uro po aktivnosti ne hranite zaradi nevarnosti zasuka želodca. Če smo s psom redno aktivni, je vredno razmisliti o uporabi briketirane hrane, ki je namenjena aktivnejšim psom. Na tržišču je že precej tovrstnih proizvodov, o njih pa se je smiselno posvetovati s strokovnjaki oz. veterinarji. Pozorni moramo biti tudi na zadostno hidracijo psa. Samo za primerjavo naj omenim, da izguba skoraj vse telesne maščobe in polovice telesnih proteinov ne ogrozi življenja psa, medtem ko zaradi izgube 10 % telesne vode, pes pogine. Pes popije do 60 ml vode na kilogram telesne teže, kar pomeni, da 35 kilogramov težak pes popije tudi do 2 litra vode na dan. Vendar pa je količina popite vode odvisna tudi od same prehrane (suhi briketi ali vlažna kuhana hrana), zunanjih temperatur, fiziološkega stanja živali (brejost, dojenje …) in aktivnosti psa.

Za konec vam svetujem, da si preberete tudi številne nasvete o varnem športu s psom, ki jih dobite na različnih spletnih straneh. Tam boste našli tudi informacije glede opreme, ki je za določene športe precej specifična.

 

Nuša Schumet, dr. vet. med.